Razbijanje mitov o duhovih

Priznam, da me je bilo nemalokrat strah vseh tako imenovanih ''paranormalnih'' dogodkov.Večina ljudi se boji duhov. Tokrat sem duhovni svet spraševala, da mi razložijo, od kje prihajajo ti naši strahovi. Seveda sem tudi tokrat dobila odgovor. Spoznala novo resnico. Tokrat duhove resnično poznam. Imajo me radi. Radi imajo vse nas. Zato izraza duhovi ne morem več uporabljati.   
 
Ko rečete izraz ''duhovi'', kaj dobite najprej kot misel v glavo?  Za vas ne vem, jaz osebno dobim številne filme, ki si tako radi sposojajo duhove kot glavni, strašni  lik in jim odstopajo vsa možna mesta v grozljivkah. Pomislite, koliko takih filmov poznate. Ogromno, kajne?
 
Pa vendarle je tako zelo zanimivo, da se tako bojimo nečesa, kar smo poznali od nekdaj.  Koga pravzaprav označujemo z besedo duh? Človeka, ki je živel na Zemlji, odvrgel fizično telo in prešel v višje stanje zavesti. V redu. Definicijo torej imamo. Kje pa po logiki potem vstopijo strašenja, razbijanja, morilski pohodi duhov? Kako je možno, da se babica, ki te je imela najraje na tem svetu, ti pekla piškote in razvajala, spremeni v nevidno silo zla, katero je nujno potrebno pregnati iz hiše?
 
Menim, da vse to izhaja iz naše nevednosti.Že od nekdaj nam filmi, glasba in mediji na splošno polnijo glave točno s tistim, kar hočejo – na žalost so te stvari po navadi samo negativa in polno, polno strahov. In če si že od majhnega gledal filme o duhovih, ki so ravno nekomu prerezali vrat ali vrgli dojenčka ob steno..Le kaj boš verjel? Neodgovorni starši otroku pri sedmem letu starosti dovolijo oglede grozljivk, kjer imajo duhovi velikokrat glavno vlogo in mu tako napolnijo podzavest s številnimi strahovi, ki se odražajo kot nočne more. Veliko otrok zato spi pri prižgani luči, saj se bojijo vsega, kar jim je televizija prikazala. Njim se zdi to bolj resnično, kot si mislimo. Upam, da se bo sčasoma našel režiser, ki bo preskočil nujno dramatičnost in prikazal duhovni svet malce drugače. Pogrešam ljubeče filme, kjer preminuli pomagajo ljudem na Zemlji in jih imajo še vedno radi.
 
Menim, da smo prišli do dobe, kjer so nam bile naše lepe glave naklonjene zato, da z njimi razmišljamo.Torej, zakaj bi me moja mama, ki me je tako zelo ljubila, sedaj prihajala strašiti iz nebes? Ker nisem pomila posode?? Kako strašno!Sedaj pa pomislite nase. Da po smrti preidete na višjo raven zavedanja, v čisto obliko energije, skušate svojim ljubljenim na zemlji pokazati, kako lepo vam je, se jim javiti z lepimi znaki oni pa začnejo kričati in pokličejo izganjalca hudiča. Duše niso žalostne, vseeno pa jim tudi ni.
 
Ali to pomeni, da so vsa strašenja izmišljena? Ne. Verjamem, da ko nekaj vidiš kot strašenje, to tudi je. Ali obstajajo tudi kakšne nižje energije, ki niso povsem za k nam? Seveda so. A ne govorimo o ljudeh, ki so bili nekoč z nami na zemlji. A o katerihkoli energijah govorimo, želim sporočiti, da ste vi tisti, ki imate ves nadzor. Če ne želite verjeti v posmrtno življenje, vam ni potrebno. Če se vam zdi, da vas nekaj straši, tej entiteti preprosto povejte, naj se pobere iz vaše hiše. Zakon svobodne volje vedno deluje. Ugotovila sem, da največ ''strašenj'' doživljajo ljudje s hudimi travmami, ki so jih potlačili globoko v podzavest. Taki strahovi se lahko zmanifestirajo v vse, kar si ne želite. Po drugi strani pa vidim ljudi, ki pazijo na svojo energijo, so pozitivni in mirni in imajo s posmrtnimi komunikaciji prečudovite izkušnje, ki včasih osupnejo tudi mene. Sama sem fascinirana nad tem, koliko dokazov je že zbranih na to temo. Če se neznanega bojite, potem tega ne raziskujte. A tudi ne podpihujte. Bojite se lahko le strahu samega.
 
In kdo so duše, ki jih jaz omenjam v knjigi in ki so velikokrat prestrašile mnoge? Po vsakem mojem televizijskem nastopu sem dobila pozive ljudi, da naj se neham igrati z nevarnostjo. No, ena izmed teh najbolj pogostih duš je seveda moja mama. Ki mi pride povedati, da me ima rada. Še vedno me okrega, če me kaj preveč prizadane. Vse je tako kot je bilo, ko je bila ''zemeljski'' človek. Samo, da je najina komunikacija sedaj drugačna in najina ljubezen le še močnejša. Ko pride na obisk ne rečem, da so duhovi v hiši, temveč: ''Hej mami, kako si kaj?''
 
Ljubeče babice, dedki, mamice, tete, ki so v nebesih bi radi sporočili, da si želijo, da bi pogledali mimo strahu. Se zavedli, da so to še vedno ljudje, ki smo jih poznali in imeli radi. Želijo nam sporočiti, da nas čuvajo, da so z nami. Velikokrat nam pomagajo pri izzivih, ki bi jih sami težko premagali. To je resnica o ''duhovih''. Predvsem radi nas pomirijo, kadar čutimo težke občutke krivde. Velikokrat pri svojih svetovanjih vidim nekoga, ki misli, da je kriv za smrt svoje drage osebe. Sprašujejo se, kaj so storili narobe, da so si to zaslužili. Je bilo to zato, ker so lagali, ker so grdo govorili o nekom? Smrt ne potrebuje biti logična. Duša, ki se je odločila za odhod bo odšla po lastni volji, ne ker bi vi storili nekaj narobe. Ta občutek krivde je izredno močan in v kolikor vas skuša kontaktirati duša, do katere imate slabo vest, boste to kaj hitro vzeli kot strašenje, ne pa kot ljubeč pozdrav iz nebes.
 
Tisti duhovi, ki se jih bojimo so tudi projekcija naših lastnih strahov, zamanifestirana panika in precepcija, ki so nam jo vsadili drugi.Pa saj razumem. Kako zelo sem se včasih bala znakov posmrtnega življenja. Zdeli so se mi naravnost grozoviti. Takoj ko sem sama spremenila razmišljanje so postali nekaj najbolj čudovitega, kar se vedno razveselim. Želim, da stopite tudi vi iz okvirjev strahu in spoznate nebeško ljubezen, ki je tako blizu.

Za vse, ki bi radi raziskovali, so na voljo številne literature.Raziskujte in upam, da boste spoznali plat, ki jo poznam jaz. Ljubečo, nežno. Ki pomaga. Le kdo bi si mislil, da bodo moja spoznanja prerasla v še nekaj večjega. Pa so…