"Duhovnost. Starodavna praksa in novodobna kraljica."
Cristy Žmahar

V duhovno rast se zatekajo tisti, ki iščejo poti iz vsakodnevnih zagat pa vse do tistih, ki imajo občutek, da je v življenju nekaj »več« kot vedo. A zakaj bi v vseh teh vprašanjih življenja poiskali ravno duhovno rast? Zakaj ne nečesa drugega? Zakaj je duhovnost tako zelo pomembna? 
Zaradi smisla, katera pozna duša.

Duša. Čudovita iskalka resnice. Vse ji je jasno. Ve, kdo je, v popolnosti pozna vse načrte svojega obstoja in z ljubeznijo se sprejema. Njen načrt je popolno dovršen, mojstrski in jasen, predvsem zelo jasen. Ali bi se tukaj strinjali z mano, da se jasnost na Zemlji malce zamegli? Roko na srce, svoje namene na Zemlji v tej dobi ne bi ravno opisali z besedo 'jasni'. Lahko bi jih opisali kot vznemirljive, drugačne in še mnogo drugih pridevnikov bi se znašlo na pladnju našega besednjaka, a ne jasni. A nimajo vsi tako zamegljene predstave o sebi. Poznam tudi ljudi, ki jim je že od nekdaj jasno, zakaj so tukaj in česa si želijo. Njihovo življenje je kot mirno jezero, katero ne vzvalovi niti v najbolj močnih viharjih. A takih ljudi ni veliko. Tudi večina zgodb najbolj uspešnih ljudi, ki danes resnično živijo svojo izpopolnjenost, se je začelo več ali manj drugače, kot so se kasneje nadaljevale. Spominjam se svojega življenja ... kako zelo so se tirnice zakrivile in mi skoraj spodnesle vlak resnice. Mnogokrat nisem vedela, kdo sem. Sedaj vsakič, ko vzamem v roke pisateljsko pero, vem, kdo sem in kaj lahko ponudim. Imam svoje vrtiljake, ki mi sicer zagotavljajo dovolj razburjenja v vsakdanjiku, pa vendar tudi, ko se vrtijo, poznam svojo pot. Spomnim se svojih darov, spomnim se svojih nalog in vem, ob čem mi zatrepeta srce. Poti se včasih dopolnjujejo, malce spreminjajo, a še vedno me ohranjajo na pravih tirnicah, kjer sem vesela, da sem, kdor sem. Vlak duše sem se naučila voziti in upravljati šele po več tisoč travmatskih izkušnjah in bojih sama s seboj. Zato verjamem, da se mnogi sprašujete, zakaj se odločimo za tako zahtevno popotovanje, na katerem nam nihče na zagotavlja točnega voznega reda? A ni vse tako črno, kot je mogoče videti na prvi pogled. Zakaj? Zato, ker najpomembnejšo funkcijo na tem potovanju opravljamo sami. Mi smo namreč strojevodja. In vlak ne bo iztiril ... če se bomo le spomnili, kako ga voziti.
 
Na planet Zemlja ste prišli, da bi izkusili sebe v polni meri. Kot duša imate vso znanje, ki ga potrebujete. Poznate ljubezen in vašemu doživljanju ni prav nič skrito. Z vso radostjo obstoja živite v svoji večnosti. Vendar jo tkejo izkušnje, ki jih nanizate skozi številna življenja. Ne nujno na planetu Zemlja, tudi na drugih. Kot mladi nadobudneži sprejmete amnezijo in se odpravite v inkarnacijo, da bi se radostili, ko se boste spomnili, kdo ste v resnici. Dosežek duše, ki jo izstreli v novo, višjo stopnjo zavedanja. Nagrada, ki se zapiše v njeno svetlobo, radost, ki ji prinaša izjemne rasti. Vem, da si želite znanja in spominov, da bi hitreje spoznali, zakaj ste tukaj in sedaj. A pomislite, kako bi bilo v resničnosti, v kolikor bi že od nekdaj vedeli, kdo ste in bi lahko vse naloge opravili brez trohice napora? Ali bi enako cenili nagrade, ki jih prejmete za opravljeno delo, kot jih cenite sedaj, ko se morate za njih potruditi? Kdaj ste srečnejši: takrat, ko vam je nekaj podarjeno, ali takrat, ko dolgo vlagate trud in delo, ki nato obrodita sadove? Duhovna rast je pot dela, truda in lepote, kjer pridete do nagrade. Do svojih spominov. Do svoje resnice, ko ste ponovno uspeli ugotoviti … kdo v resnici ste. 

Zakaj duhovnost?

 
Predstavljajte si ... Hodite po prelepi, biserni cesti in v daljavi zagledate zlato svetlobo. Varni ste, hodite naravnost in cilj vam je povsem jasen. Biserna cesta vam postane samoumevna in samo za trenutek niste več pozorni. Ker po njej ne hodite več zavestno, nekako zatavate. In v naslednjem trenutku se zaveste, da niste več na cesti. Pred vami je temen gozd, ki vas straši. A nekje v daljavi zagledate drobno lučko. Zavedate se, da vas od nje loči temen gozd. Kar pomeni samo eno – da bi prišli nazaj do svetlobe, morate skozi temen gozd, za katerega ne veste, kaj vas v njem čaka. 

Ko hodite skozi gozd, se soočate z vsemi možnimi strahovi in dvomi. Bojite se za svoj obstoj. Bojite se teme in neznanega. Podvomite vase. In preplavi vas še tisoč drugih občutkov. Sedanji čas je čas temnega gozda. Dolgo smo slepo in samoumevno hodili po poteh, ki od nas niso zahtevale nobenih premikov ali rasti, zato nas je duša malce zavedla in nas popeljala v gozd, da bi se soočili s svojimi sencami. Da bi spoznali, kje v življenju si lažemo, da je nekaj biserno in v redu, čeprav v resnici ni. V gozdu ni mask in pretvarjanja. Tam si priznate, da niste srečni in da potrebujete pogum, da se spravite iz gozda nazaj na cesto, nazaj na pravo pot. To je to obdobje. Zavoj s poti, da ponovno ocenimo SVOJ napredek in vrednote. Prava vprašanja v gozdu so ... Ali dovolj cenim svoj čas in delo? Kako dovolim drugim, da delajo z menoj? Ali sem srečen/a ali pa si zatiskam oči in si dovolim sprejeti manj, da mi ne bi bilo treba ničesar spremeniti? Ali sem izpolnil/a cilje, ki sem si jih zastavila/a v določenem obdobju? In če ne – zakaj ne? Kaj je bila tukaj moja odgovornost? Premalo odločnosti?  To je vaš gozd, vaša senca. ž

Vložite delo v spoznavanje sebe – nova obdobja nas podpirajo s številnimi orodji, s knjigami, meditativnimi tehnikami, pogovori z ljudmi, ki so prehodili pot iz kletke na svobodo. Pa vendarle, novih priložnosti v življenju je toliko, kot je vdihov in izdihov. Vsako sekundo lahko začnete znova. Odvrzite masko pretvarjanj, priznajte si, kje je bilo premalo premikov, zastavite si nove cilje in jih opremite z datumi. Vedite pa le eno – nazaj na cesto vas bo pripeljala le doslednost. Da, vse je v redu, le zavoj je bil. Vrnite se nazaj. Poiščite svoj smisel, ostalo pa se bo DODALO SAMO OD SEBE – denar, partner, prijatelji. Dodalo se bo, ni pa tisto, kar izraža vas.

Tudi sama razmišljam o tem, kako je mogoče, da me nekateri ljudje, ki so me včasih dobro poznali, sedaj ne prepoznajo več. Celo, ko me srečajo na ulici. Osupli mi pravijo, da me niso prepoznali, da sem povsem drugačna. Ocenim njihove besede z ogledom svojih starih fotografij. Res sem povsem drugačna. Vsaka nova fotografija izraža novo energijo. In ustavila se bom pri besedi IZRAŽANJE. Tukaj smo, da izrazimo sebe. Svojo dušo, svojo resnico. Kdaj se mi je življenje spreobrnilo iz popolnega trpljenja v nekaj, kar me je dvignilo iz pepela v upanje, da sem tukaj z razlogom? Moje izražanje. Za zajtrk nisem pojedla genija, temveč sem našla v sebi šepet univerzuma, ki ga znam izraziti in me nagrajuje z izpopolnjenostjo. Bolj natančno, izrazila sem se skozi svojo prvo knjigo. In nato drugo. In sedaj to, ki jo držite v rokah. Skozi pisanje izražam sebe, pa vendar se v mojih vrsticah in zgodbah prepoznate mnogi. Zakaj nekateri še ne veste, kdo ste? Ker se mogoče samo še niste izrazili. 

Torej se odgovor skriva v vašem obstoju – v vaši duši. Vse, česar si želite – denar, uspeh, harmonični odnosi, hiša, vse malenkosti in velikosti –, se skriva v spoznanju lastnega izražanja. V izražanju vašega življenja in ne v izražanju pravil zastarele družbe ali poti drugih. Tukaj sem z navdušenjem spoznala še eno resnico. In upam, da bo odjeknila tudi v vaših ušesih, saj je izredno pomembna. 

Mnogi, ki spremljate moje delo, poznate moje vodene spletne meditacije. Oblikovala in objavila sem jih z ljubeznijo, da bi pomagale mnogim na področjih, ki jih razvijajo. Pa vendar tudi tukaj številke govorijo o iluziji človeštva, ki gleda v smer slepe ulice, namesto da bi zapeljalo na širno avtocesto. Spletno meditacijo za priklic obilja si ogleda trikrat več ljudi kot meditacijo odkrivanja svojega dušnega namena in življenjskega poslanstva. Ne razumite me narobe. Meditacija priklica obilja je res učinkovita – vendar (!) samo za nekoga, ki ve, kdo je. Torej, nekdo, ki ni zvest sebi, ki ne ve, kdo je in kaj želi izražati v tem življenju, lahko štiriindvajset ur na dan meditira na poti obilja – pa ne bo delovalo. Preseneča me dejstvo, da ima meditacija odkrivanja dušnega namena tudi daleč najmanj ogledov. Torej še en dokaz naše izgubljenosti v gozdu, v katerem tavamo in tavamo, trmasti v prepričanju, da imamo prav in da se bo gozd uklonil prej kot mi.

Pa vendar močno verjamem v nov klic duše, vztrajne ptice, katere krila se le stežka utrudijo. Duša želi leteti. Nekajkrat dnevno zaprite oči in poskušajte začutiti svojo energijo, svojo dušo, resničnega sebe. Začutite ljubezen do sebe in povezavo, ki vas bo osupnila. Naredite vse za svojo rast. Svojo duhovno plat. Najdite sebe. Meditirajte, berite, duhovno se izobražujte. To bo najboljše in najbolj vredno iskanje vašega življenja. 

Duhovna rast

Veliko ljudi je "pozvano" s strani duše v duhovno rast. Ker pa sem ugotovila, da si ljudje to rast malce napačno predstavljajo, sem se odločila za čudovite napotke, ki razbijajo mite o duhovni rasti in kaj le-ta v resnici je. Zato, da boste vedeli, da ste še vedno "normalni." :)))) Odgovorila bom na vse bolj znane mite in tudi pojasnila zakaj se potem še vedno "izplača" duhovno rasti. Pa le pojdimo.

⇒ Mit št.1.: Duhovna rast je "lepa in mirna."

Duhovna resnica: je ta, da me ta mit vedno znova nasmeji. Bodimo iskreni. Ljudje "zajadrajo" v duhovno rast, ko jim je po navadi... po domače - "hudo." To, da nekaj postane tako zelo hudo pomeni, da se je nakopičilo na kupe vzorcev, ki so nato eskalirali v zelo težke preizkušnje ali okoliščine. Duhovna rast pogleda v obraz vsem tem vzorcem zaradi tega, ker je rast točno to, kar pravi njeno ime - rast. Ni bežanje. Ni božanje. Je rast. In v vsaki rasti se nahaja razumevanje. Duhovna rast ne odstrani vzorcev ali tegob brez razumevanja. Pljuskne nam jih v obraz z namenom, da bi jih razumeli. Zakaj? Zato, da jih ne bomo več ponavljali. Torej je v tem primeru ta rast pomočnica, a tudi vztrajna učiteljica.

⇒ Mit št.2.: Ko enkrat duhovno zrasteš je življenje "pravljica" in nikoli več se kaj težkega ne zgodi. 

Duhovna resnica: drži in ne drži. Da, ko enkrat duhovno zrastete vam bo veliko boljše kot vam je bilo v življenju prej. Predvsem zato, ker boste sedaj imeli orodja z naslovom "kako hitreje prestati določene preizkušnje". To pa ne pomeni, da bo vse popolno. Kajti rast se nikoli ne zaključi. Ko obdelate večino svojih vzorcev, se bo vedno našla nekakšna nova izkustvena aktivacija. Ni nujno, da je le-ta povezana s kakšno staro lekcijo, lahko gre le za iniciacijo neke nove ciljne stopničke in dušnega razumevanja. Vsakič, ko boste pripravljeni, da še bolj zrastete... ta-dam, so na voljo "testi", ki vam jih postavi vaša duša z namenom brušenja visokih energij, ki so zahtevane na tej "višji" stopnički. Zakaj? Kajti le tako lahko resnično uživate v nagradah. Saj veste, da je največji blagoslov, ko nekaj naredite sami, ne pa, ko nekaj naredi namesto vas nekdo drug, kajne? Tudi v kolikor boste učili na področju duhovnosti, potem ste zagotovo lahko prepričani, da boste najprej sami doživeli širok nabor izkušenj - samo zato, da bi nato lahko svoje učence uspešno vodili skozi njihove. Je pa tudi res, da v kolikor osvojite vse te principe rasti in jih uspete na končni rok osvajati na miren način - bo življenje resnično zelo prijetna plovba, kjer boste z lahkoto sidrali kozmično podporo, angelske iniciacije in manifestirali vse, kar vam srce poželi. Ko ni upora ...vse čarobno teče kot val v oceanu življenja.

⇒ Mit št.3.: Ko duhovno rastem, se ne smem slabo počutiti.

Duhovna resnica: ljudje pričakujejo, da se bodo v obdobjih rasti počutili čustveno in telesno na vrhuncu, medtem, ko je to daleč od resnice. Pogoste so nepojasnjene vrtoglavice ali slaba počutja, izbruhi jeze in podobno. Takrat bodo ljudje uperili prst v vas in rekli: "Ti pa že nisi duhoven(-na), če se obnašaš tako!" Ne drži! Ljudje, ki najbolj duhovno rastejo so izjemno senzitivni za energije, ki so okoli njih in jih zato močno zaznavajo. Zato se njihovo telo instantno odzove na neskladja ali negativno energijo. Prav tako se enako odzovejo njihova čustva. Hitreje se "vklopi" jeza, kajti le-ta daje nujni energijski signal, da je potreben odmik od nečesa, kar bo s svojo negativno vibracijo povzročilo energijsko škodo. V času duhovne rast (in od te točke vedno dalje) so čustva izjemno močna, saj preko njih duša vodi v svoje nove izbore in sporoča kaj si želi za svoje nove izkušnje. Spoštujte te glasove srca in se ne dovolite zmesti pričakovanjem, da ste sedaj nekdo, ki mora biti ves čas v "zenu" in prenesti vse, kar se mu vrže v njegovo, njeno smer. Kajti to je daleč od resnice. Je pa res, da ko boste uskladili svoje izbore, okolja in odnose...takrat boste veliko bolj mirni, saj se boste obdali z energijo, ki ustreza vaši novi, višji vibraciji.

⇒ Mit št.4.: Če je duhovna rast tako zelo zahtevna, potem se ne izplača".

  Duhovna resnica: to sem slišala velikokrat. Najpogosteje so ljudje rekli tako: "Mislil(-la) sem, da je duhovna rast mirna in da se bo vse uredilo takoj. A zahteva preveč dela. To se ne izplača. "Prej" mi je bilo lažje." O da, verjamem, da je bilo "prej" lažje. Nositi plašnice in gledati le v eno smer je veliko lažje kot pa opazovati vse okoli sebe iz vseh zornih smeri, sploh če nisi prepričan, od kje bo kaj "priletelo" vate. Pa vendar... V resnici? V resnici beg ne obstaja. Da, rast lahko odložimo ali pa se ji preprosto odpovemo. Rečemo, da se tega preprosto ne gremo. Se obrnemo stran. Ko bi le lahko bilo tako zelo preprosto. Kajti nekdo se ne bo obrnil stran. Ona. Duša. Ni prišla na planet zato, da bi negovala "leni" ego. Ima čas. In voljo tudi. Ko želi zrasti, s tem priznava spoštovanje do svojih izkušenj in svoje inkarnacije. V kolikor tega ne bo dobila je pripravljena stopnjevati lekcije na odnosih, počutju, financah in še kje. Pa tudi v posmrtnem življenju, nekoč nekje... bo ponovno zahtevala rast. V novih izkušnjah. V novih inkarnacijah. Ona že ve. Ve zakaj. Pozna blagoslove. Zato tudi jaz priporočam vsakomur, da se rasti ne bojte. Objemite jo. Z njo je življenje vseeno veliko, veliko lepše. In predvsem prebujeno. Res je. V resnici se - "izplača". 

Orodja za duhovno rast pa so seveda tudi duhovni tečaji. Tečaji, kjer se duša "brusi" in spozna vse svoje zmožnosti. Te tečaje vodimo ljudje, ki smo prehodili poti včasih zelo težkih preizkušenj. Le-te so nas oblikovale in marsičesa naučile. Takrat so nam pomagala številna nebeška bitja in nam predala unikatna znanja. Z njimi smo si pomagali. Razvili posebne tehnike spoznanj in samopomoči. In sedaj jih želimo predati vam. Ker vemo kaj vse je mogoče, ko človek dela na sebi in svoji duhovni rasti. Pripravljeni smo, da vam pomagamo. Zato vedno dobrodošli pri nas.