Ali je moja usoda vnaprej določena?

Pri nekaterih ljudeh se zdi, kot da je njihova življenjska pot posuta z zvezdami sreče, spet pri drugih, kot da so »prekleti«. Velikokrat imamo občutek, da se usoda poigrava z nami. Nekateri ljudje celo mislijo, da se jih je smola prijela že ob rojstvu. Mnogokrat se ljudje inkarnirajo v »čudno« družino in imajo občutek, da ne spadajo vanjo. Kako si torej izberemo družino? Dodelitev družine ni nobena loterija, ki bi jo igrali v Nebesih, ampak je to naša skrbno izbrana odločitev. Duše si same izberejo neko družino z namenom izkušanja določenih lekcij. A veliko ljudi takrat, ko spoznajo kakšno izhodišče imajo v življenju, izgubi upanje in se preprosto neha truditi. Živijo samo še zato, ker morajo. Igra z usodo se zdi velikokrat vnaprej izgubljena. Pa je res?
 
Nebesa odgovarjajo:
 
»Preden se znova odločite za življenje na Zemlji, si s pomočjo svojih duhovnih vodnikov izberete življenjsko pot, ki vključuje učenje, izkušnje, potrebne za rast, poslanstvo in naloge, zadane v dobrobit in duhovni napredek duše. Določeni dogodki so skrbno izbrani, saj jih potrebujete za najvišje dobro. In kot taki so neizogibni. Nekaj takega kot je zapečatena usoda, večinoma ne obstaja. Z zakonom svobodne volje lahko spremenite prav vse. Izpolnite ali popolnoma zgrešite življenjsko pot.«
 
Zopet lepote svobodne volje …

Levo ali desno?

 
Ko sem izgubila mamo, sem visela nad prepadom in iz objema globokega padca sta vodila dva mostova – eden je peljal desno in drugi levo. V hudi uri žalosti in zamegljenega razuma se mi ni sanjalo, kam naj grem. Hudiček in angelček sta sedela vsak na svoji rami in vsekakor nista pela istega napeva. Po maminem odhodu sem vztrajno nihala med tema dvema poloma. Duša je klicala po duhovni utehi, ego pa je bil zaradi mamine smrti jezen in ni hotel imeti opravka z Nebesi ali čemerkoli, kar mu je »vzelo« ljubljeno osebo. Brala sem duhovne knjige in jih hkrati sovražila. V meni se je bila bitka dveh svetov in niti en breg ni nameraval popustiti. Jaz pa sem še vedno visela nad prepadom. In višine ne maram.
 
Sčasoma je moja odločna duša postajala vse glasnejša in mi kazala varno pot iz tega prepada. Nezavedno sem ji sledila. Meditirala sem in moja jeza se je začela umirjati. Seveda je ego še vedno povzročal divje izbruhe, a njegova lava se je kaj hitro umirila. V poučevanje v duhovnosti nisem privolila povsem prostovoljno, vsaj tako se mi je zdelo. Bila sem »porinjena« s strani odločne mentorice in še bolj odločne mame, ki ji je rada pomagala pri zadanem. In tudi, ko sem začela svojo pot duhovnega učitelja, so prišli časi, ko bi bilo najlažje odnehati. Hudiček na drugi rami je migal z rožički in me vabil na zabavo.
 
V kolikor bi po zakonu svobodne volje duhovno pot, katero sem si pred rojstvom izbrala, zavrnila, bi povsem spremenila tok svojega življenja in »usode«. Mamin odhod je bil dogovorjen pakt med mano in njo, saj naj bi ravno njen odhod spremenil tok mojega življenja in me postavil na pot služenja svetu. Nekateri ljudje pravijo, da se je moja mama žrtvovala. Morda bi temu res lahko rekli celo tako. Ona pravi, da se je prostovoljno odločila in da je bilo to njeno življenjsko poslanstvo. Jaz bi ga seveda lahko zamajala. Tudi danes lahko, ne glede na vsa spoznanja, darove, znanje in prigovarjanje Nebes, odložim pisalo in neham pisati, kljub temu, da mi je jasno, da je to moja pot. Zavestno to lahko naredim. Moja pot je velikokrat vse prej kot lahka. Prejemam na stotine zahval in tudi kritik prestrašenih ljudi. A vseeno tega ne bom storila, ne bom odložila pisala. S sočutjem bom sprejela vsa obtoževanja in kritike, poslušala bom svojo dušo. In ne želim si življenja, polnega ljubezenskih, zdravstvenih in finančnih težav, kot sem jih imela, ko sem bila na poti ega. Če sledite svojemu notranjemu vedenju, ne boste nikoli zgrešili svoje začrtane poti. Če se boste upirali svojih srčnim željam ali poslušali mnenja drugih ljudi, boste stopili na pot, ki ni vaša. Zajadrali boste iz smeri in veter, kateremu se tako vztrajno upirate, lahko konec koncev polomi vaša jadra.
 
Težava, ko se oddaljimo iz svoje poti, nastane, ko se višji jaz odloči, da nas bo za vsako ceno postavil nazaj na svoje mesto.Tukaj se začnejo naporne lekcije, ki nam vztrajno kažejo, da nismo na pravi poti. Sicer Nebesa pravijo, da sploh ne obstajajo napačne poti, saj vsaka izkušnja nekaj uči, a vseeno lahko z gotovostjo rečemo, da so take poti bolj naporne. Finančne težave, zdravstvena opozorila, ljudje, ki nam nalagajo preizkušnje, in še bi lahko naštevali. Ravno v najtežjih preizkušnjah se človek namreč najlažje poglobi vase z namenom rešitve svojih težav.
 
Ko pogledamo vase in začnemo duhovno rasti, lahko znova najdemo svojo pot, lekcije pa postanejo veliki učitelji, ki smo jim večno hvaležni. Ravno »težke usode« in zgodbe rojevajo največje zmagovalce. Prisluhnite svoji duši, meditirajte in se v mirnih stanjih povezujte z njo. Ima vam marsikaj povedati. Ima prav vse odgovore na vsa vprašanja, ki ste si jih kdaj postavili.

Izbira je vaša. Usoda je vedno na vaši strani. Tako ali drugače. Verjeli ali ne. Želim vam vse najlepše, Cristy Žmahar