Vez ljubezni

Bilo je nekega zimskega, dne, ki se ga na zavedni ravni ne spominjam, se pa ga zagotovo spominja moja mama, saj sem na to zimsko pravljico prišla na ta svet. Vez mame in njenega otroka - nit ljubezni je bila takoj spletena. Moja mama je bila cela moja družina. Odraščala sem brez očeta, kot edinka. Moja mama je bila mama, oče, brat, sestra, zaveznica, prijateljica. Vzpostavili sva prav poseben odnos zaupništva in prijateljstva. Velikokrat sem rekla, da ni samo mama, je topla prijateljica. Imela je zelo veliko zaupanja vame, saj mi je pustila, da sem delala napakice življenja, se učila, pri padcih pa me je nežno spodbujala in mi svetovala za naprej. Dajala mi je ogromno svobode in zato pravzaprav nisem nikoli imela želja po kakšnih hudih najstniških vragolijah. Seveda sva se znali tudi prerekati, najina uma pa le nista bila vedno popolnoma usklajena (sploh če smo govorili o pospravljanju sobe in omare :)), a najini spori so se hitro končali - brez srčnih posledic. Moja mama je le poredkoma plesala, skoraj nikoli, a vedno je govorila, da bo plesala na moji poroki in ko se bodo rodili njeni vnučki.

Ko usoda spremeni smer

Kdo bi takrat vedel...Nekega dne, brez opozorila je prišel - rak. Ko sem izvedela novico, sem si rekla, da bo moja mama to sigurno premagala, bila je namreč tako močna ženska. Niti sanjalo pa se mi ni, da sem takrat stopila v najhujše leto mojega življenja. Toliko časa je namreč trajala njena bolezen. Kazalo je dobro, pa spet slabo. In ko sem mislila, da sem jo skorajda izgubila, se je v meni zbudil bojevniški duh in s pomočjo srčnega kirurga Erika Breclja sva dosegla, da je preživela, ko je bilo že skoraj vsega konec. Po njeni operaciji mi je odpovedal cel imunski sistem, sploh se nisem zavedela kako zelo pod stresom sem bila. A sedaj je bilo vse v redu. Moja mama je znova zaživela, žarela, nikoli je še nisem videla tako polne energije. Najin odnos pa je pognal še bolj trdne temelje kot kdajkoli prej. Izkušnja naju je resnično povezala in zbližala. Končno se mi je zazdelo, da se je vrnilo moje življenje in sreča, mama pa je že načrtovala moje otroke in veselo pletla na kupe jopic za dojenčke.

Po 5 mesecih je udarilo kot strela - iznenada. Rak se je razbohotil po telesu in tokrat nama ni mogel pomagati nihče več. Ko sem jo odpeljala nazaj v bolnišnico sem v srcu vedela, da ne bo prišla več domov. A nisem bila pripravljena na to, zato sem si raje zanikala. In se znova borila. Moja mama ni bila veren človek, zato me je še toliko bolj presenetilo, ko me je nekega dne zaupno poklicala k sebi in mi povedala o glasovih, ki jo kličejo v onostranstvo, slišala je zvonjenje, brnenje, vabljenje, sijoče barve, nato pa je glasove zavrnila in rekla, da ni pripravljena na odhod zaradi mene - takrat sem bila namreč brez zaposlitve in mamo je skrbelo zame. Glasovi so jo pustili pri miru in zdelo se je, da se stanje izboljšuje. Mrzlično sem začela raziskovati posmrtno življenje, saj sem vedela, da si moja mama ne bi nikoli ničesar izmislila, tudi povsem prisebna je bila, ko mi je to pripovedovala. Takrat sem še bolj začutila, da bo odšla. Ostala je le še zaradi mene. Čez 3 tedne po tem dogodku sem dobila službo. V novem podjetju sem bila 2 dni. In moja mama se je poslovila. Vedela je, da je zame poskrbljeno in da lahko gre. Bila sem ob njej, dolgo se je borila. Čakala je. Moje besede. In ko sem ji rekla, da lahko gre, da naj se ne boji in naj mi da znak, da je z njo vse v redu je poletela - nazaj domov v duhovni svet. Obljubila sem ji, da bo z menoj vse v redu. Ji povedala kako zelo rada jo imam. In da vem, kako zelo rada ima ona mene. Odšla je mirno.

Človek misli, da če je pripravljen, da je ''lažje''. Pa ni. Nikoli nisi pripravljen. Moje življenje se je ustavilo in le stežka sem razumela, da življenja ostalih tečejo dalje. Ne bo plesala na moji poroki. Ne bo pestovala vnučkov, ostal je le kup jopic, ki bodo pripovedovale o enkratni babici. Nastopila so dolga obdobja žalosti, depresije, strahu. Jeze. Bila je premlada za odhod, se mi je zdelo. Takrat še nisem vedela, da si vsaka duša izbere svojo pot. Doživljala sem napade panike, ko sem vzela v roke mobitel pa je nisem mogla poklicati, da bi slišala njen glas. Včasih je bilo tako hudo, da sem jo klicala na mobitel, ki je izključen ležal v predalu zraven mene. Poiskala sem pomoč pri psihiatrinji, pa je gospa med najinim srečanjem dobesedno malce zaspala, zaradi česar se nisem nikoli več odločila oditi k njej. Ne pravim, da so psihiatri slabi, daleč od tega, a moja osebna izkušnja tega dogodka me je odvrnila od tega, da bi ponovno poiskala pomoč na tak način. Raziskovala sem še naprej posmrtno življenje in odprla so se mi nova spoznanja in duhovne sposobnosti, ki jih nisem nikoli prej zaznala. 

Nebeški dotik

Kakšno obdobje mojega življenja - nikoli ga ne bom pozabila. Po eni strani sem doživljala hude vzpone in padce, poskušala le preživeti svojo srčno bolečino, po drugi strani pa sem si nabirala znanje o žalovanju, posmrtnem življenju, duši, angelih, intuiciji. Duhovno sem rasla. Življenje mi je začelo na pot pošiljati ljudi, ki so nekoga izgubili. Nezavedno in brez, da bi to načrtovala sem začela pomagati drugim. Ljudje so se začeli obračati k meni tudi za nasvete izboljšanja življenja z angeli, ko so imeli vprašanja o višjem jazu in še mnogo drugega. Še več sem se izobraževala.

Življenjsko poslanstvo me je našlo, jaz sem našla njega. Kljub takšni težki izkušnji sem vstala kot feniks iz pepela ter se odločila, da se bom posvetila pomoči drugim. Ne bom rekla, da je bila mamina smrt dobra, kot človeško bitje ne morem tega izreči. A mislim, da je njena ljubezen rodila nekaj lepega - usmerila me je v pot, kjer lahko pomagam drugim. Lahko razumem bolečino, ki jo ljudje prestajajo in lahko pomagam. Vem kako. In se je rodila pot pomoči za žalujoče kot tudi za tiste, ki si želijo zopet najti sebe, svoj višji jaz in svojo srečo.

Dandanes…

Sem Cristy. Velika prijateljica živali in duhovnosti. Pozitivka, ki se rada šali, a hkrati globoko duhovno uči. Ljudje me dandanes  poznajo pod mnogo imeni. Nekateri mi pravijo inspiracijska pisateljica. Drugi so me okronali za avtorico duhovnih in življenjskih knjižnih uspešnic. Mediji so si sposodili prav vse te nazive in jim pridali še enega: duhovna motivatorka. Hvaležna sem za vsako besedo, ki sem jo od kogar koli prejela v življenju. Vsaka se mi je zasidrala globoko v srce in bila zaslužna za vse, kar lahko danes delim z ljudmi. Na svoji poti, ki se je dotaknila toliko ljudi, sem slišala toliko zgodb. Tako posebnih, tako edinstvenih. Vsaka prinaša sporočilo. In vse, kar lahko berete tisti, ki ste dobrodošli na naši spletni strani, je plod … da, tako je. Moje zgodbe. A moja zgodba je dobila krila in na svoji poti srečala nove zgodbe. Za vas jih skrbno zapisujem, kajti knjige so in bodo vedno ostale drage prijateljice naših življenj. Zato vas vabim, da ta čudoviti svet odkrivate skupaj z menoj.

Moje diplome in certifikati:

• mednarodna diploma iz meditacije, Anglija
• diploma iz duhovnega treninga z Nealom Donaldom Walschem
• diploma svetovalca ob žalovanju, Anglija                                           
• diploma angelske terapije (Charles Virtues)
• diploma napredne angelske terapije (Charles Virtue)
• certifikat medija (Charles Virtue, Birkan Tore)
• opravljen intenziven trening pri Gordonu  Smithu  (srečanje medijev)
• praktik Atlantean Healing metode (Birkan Tore)
• napredni praktik Atlantean Healing metode (Birkan Tore)
• diploma modernega oraklja (angelska terapija, meditacija, readingi Birkan Tore)
• opravljena 4.stopnja Avatar treninga starodavnih duhovnih znanosti (Kristos Tsompanelis)
• mednarodna diploma parapsihologije

Hvala mami, hvala vsem vam, ki nas berete in spremljate. Želim vam najlepše in pravljične poti življenja. 

 »Ljubezen je most med Nebesi in Zemljo.« Cristy Žmahar